Pandemija Covid-19 je leta 2020 povzročila izzive brez primere ne le v zdravstvu in gospodarstvu, temveč tudi na ravni človeških kognitivnih, vedenjskih in operativnih veščin.
To »novo normalnost« lahko opišemo z akronimom VUCA: hitrost, negotovost, kompleksnost in dvoumnost. V tem svetu nenehnih, nepredvidljivih in široko razširjenih sprememb so za spopadanje s temi izzivi potrebni novi načini razmišljanja ter nove individualne in organizacijske sposobnosti.
Korona kriza je, zlasti v času zapora in na območjih, ki jih je pandemija najbolj prizadela, pripeljala tudi do razvoja na področju prostovoljnega dela, ki se je leta zdel nepredstavljiv: prostovoljno delo in s tem povezano prevzemanje odgovornosti v civilni družbi so pridobili povsem novo oceno. Ljudje ne samo prostovoljno delajo za dobrobit svojih sosedov ali ponujajo interakcije z ljudmi, ki ne morejo zapustiti hiše ali prevzeti nakupovalnih storitev. Prevzamejo tudi dejavnosti, ki nimajo nobene zveze z njihovim dejanskim delom, kjer je podpora nujno potrebna: v oskrbi, v kmetijstvu ali v mobilnostnem gospodarstvu ali v kreativnem sektorju, ki ga je ekonomsko in finančno prizadela pandemija Covid-19.
Ne glede na to, kako različni so prostovoljci v smislu poklicnega ozadja, imajo eno skupno stvar: prostovoljstvo je način za pridobivanje novih mehkih veščin, kot so timski duh, kognitivna empatija, komunikacijske veščine, medkulturne kompetence, obvladovanje stresa, disciplina in samozavest. . Prostovoljstvo je učinkovito učno okolje, predvsem za tiste ljudi, ki so se morali zavedati, da njihova poklicna dejavnost nikakor ni sistemsko pomembna v smislu kriznega upravljanja. Strogo gledano, je prostovoljstvo odlična priložnost, in sicer za pridobivanje in potrjevanje mehkih veščin ter njihovo uporabo v naslednjih poklicnih okoljih kot dodatno kvalifikacijo.
Kako pa lahko prostovoljec prepozna in potrdi te nove veščine? Kako lahko delodajalca ozaveščamo, da so ustvarjalne in kulturne veščine lahko dodana vrednost v stresnih situacijah ali pri ustvarjanju timov ali medkulturnih opravilih? Posledično je absolutno temeljnega pomena, da pravilno potrdimo te »mehke veščine«, torej nove osebne kompetence.
Čeprav besedilo kaže drugače, lahko „mehke veščine“ spremenijo delovno življenje in lahko mlade in odrasle opremijo, da najdejo kreativne in inovativne rešitve za soočanje s tveganji, družbenimi izzivi in razkrivajo priložnosti, ki so morda potrebne v kritični kontekst.
SOCRATEST cilja na države EU, ki so najbolj prizadete zaradi pandemije, med njimi Italija, Portugalska, Avstrija in Grčija. Transnacionalnemu sodelovanju bodo koristile različne izkušnje in kompetence partnerstva, ki ga sestavljajo socialni partnerji, ustanove, ki delajo s prostovoljci, organizacije, ki delajo z invalidi,
združenja iz ustvarjalnega in kulturnega sektorja, zavodi za izobraževanje odraslih, družbenoraziskovalni centri in strokovnjaki za IKT za razvoj odprtih izobraževalnih virov (OER).
